»Mi smo šli vsi skupaj v hrib, ker družina obožuje Winnetouja, ki so ga tu snemali. Natasha se je dobro počutila, potem pa je šla na stranišče, ker jo je obšla slabost. Na koncu so ji pri porodu pomagali moja soproga in njena mama.«

»Na njem sem posvetil en komad svoji mamici, en komad očetu, en komad svoji soprogi, nekaj komadov prijateljem, nekaj pa tudi zagovednim politikom, škodljivcem, kot jim jaz rečem.«

»Trenutki po porodu pripadajo materi, otroku in očetu, ranljivih bolnikov prav tako ni treba javno izpostavljati.«

»Že zdaj sem izgubila kar nekaj prijateljev in znancev.«

»Mi nismo vedeli ničesar. Za nas je to čustveni pretres. Zadevo smo morali pojasnjevati tudi uradnikom, ki so pristojni za papirologijo, praktično so nas zasliševali. Lahko samo rečem, da je deklica zdrava, ima tudi ime, ki ni hrvaško, jaz pa zdaj pomagam družini, da se znajde.«

»Rojena sem bila v Rusiji, tudi oba starša sta Rusa, oče je še vedno velik podpornik ruskega režima, zato vsem povem, da očeta nimam več. Ruska propaganda je grozljiva in uničujoča, v Slovenijo mi je uspelo pribežati s pomočjo prijatelja, ki mi je priskrbel tudi stanovanje, tako da sem zdaj na varnem.«

»Slišala sem, da je porod v javni bolnišnici grozljiv. Res ne želim imeti otroka.«

»Dejansko je moj prijatelj iskal stanovanje v Trstu, šel sem z njim. On je iskal, jaz sem našel.«

»Ali sem V? Ja, zdaj si pa v, zdaj si pa notri.«